Ko čas prepušča času resnico ko spomini so žive stvari in sanje so znotraj njih molitve ko upanja preplavijo misli in strah ko razdrobljene delce materije srca duša združi v eno jedro istega jedra pripadnosti ko nekje nekdo nad nami ve za resnico in usodi pokloni pravico ko nekje nekdo ve kje je večna ljubezen doma Ko pogrešamo se Ko smo vedno bolj sami

Zvesta tišina gorja dirja po cestah neba in pristan spokojno prepolno objema megla milina je nekje kjerkoli je že čisti lesk v blesku penečega morja izza mogočnih dreves se ujet v omotični ples mrak zvezdam preda Ker ko si prišla ti je sled angela prekrila moje oči je morje vzkipelo in luna zašla v vetru nad gladino jezera je sonce zadnje zvezde pregnalo Ker ko si prišla ti je sled angela uročila moje oči (odlomek iz pesmi)

Spet tišina vlada v moji glavi butanje valov se je poleglo med skale in ti prijatelj moj stari močiš molčiš in gledaš vame zakaj ne poveš kar misliš zakaj nočeš izreči niti ene same besede Jaz sem utrujen tudi od samega sebe in od nemoči od dejanj ki jih ni od laži in resnic od zdolgočasenih pesmic krivim se pod težo vsakdana In kako zlahka pride misel o smrti in kako hitro zmanjka tal pod nogami (odlomek iz pesmi)