Na to pot vstopam s snom,     v katerem je silni bes oceana in odmev njegovih valov.     V tem snu sem srečal dekletce, ki je samo hodilo ob obali,     stopicalo je, kot je pač znalo, skromno, prijazno, pošteno,     s svežino pomladi v očeh in z opojnostjo pomladi v laseh. Sence oblakov in vdori sonca mednje,     so si hitro sledili nad gladino morja in nori veter, je še huje,     na trenutke podivjal. Toda v čem je zame očarljivost tega?     Morda v enkratnem nebu sredine poletja? Ne, njo sem videl sredi teh stvari,     s snom morja v očeh in s poljubom morja v laseh. Sedaj jo gledam kako izginja v prostranost;     Tja gre, kamor jaz ne morem, vendar nekaj od njene miline je ostalo     znotraj odmeva valov na obali. In ko razposajene zvezde preplavijo nebo,     ona pride k meni nasmejana, z rožnatimi lici, čudovita,     z radostnim vetrom v očeh in z roko vetra v laseh.

E. Hughes - Night with her train of stars

Ali si imel kdaj občutek blaženosti, ko ti je pogled pristal na zvezdah? Ali na bleščeči modrini neba, v juniju, ko te je lepota rož okrog nje vabljivo klicala? Potem veš, kako privlačna luč žari iz njenih oči. Ali si kdaj zaznal veličasten mir, ki ga travnik zjutraj daje? Potem poznaš milino angela, ki prebiva na njenem obrazu in v sebi nosi vero, da dobro še obstaja. Ker sedaj, tu pred mano iz nje sijeta upanje in sanje, tako mirno, pravično, razumno. Zdi se, da njena prikupnost zmaguje nad vsem hrupnim, divjim, umazanim. Ona je pristni delček raja.

Morje je polno potepuške pene, nebo prevaža svoje bele oblake; moje nemirne misli, ena ob drugi, tavajo brez cilja … Noč je temna in polna bremen. Kje so tiste ure, ki so včasih prišle k meni tako lepe in živahne? Sedaj le še divji veter neusmiljeno premetava morje … O, kako težka in temna je noč!

Kakšna tišina vlada na nebu; Sonce na zahodu delo končuje, obotavlja se zadovoljno, preden se utrujeno spusti za starim, sivim mestom. Ostane vtis vsemogočne svetlobe in veličastnega miru. Meglica dima se dviguje, kot rožnato-zlata koprena. Kamnite fiale hiš so zadnje obsijane in spreminjajo oblike. Dolino preplavijo dolge sence. Škrjanček zapoje in sonce pošlje zadnji blagoslov. Prostor se napolni s temo in vznemirjajočim občutkom zmage noči, ki prihaja na nebo, s polnim vlakom zvezd in njenim velikim darom spanja. Vse je podobno mojemu minevanju. Tudi moja naloga je izvršena, in dolg dan zaključen. Plačilo zanj prejeto. V mojem srcu le nek pozni škrjanček prepeva. Pustite mi, da se poklonim doživeti milini, slavospevu sončnega zatona, tako čudoviti in spokojni, Smrti.

Življenjepis

William Ernest Henley (Gloucester, 23. 8. 1849 – Woking, 11. 7. 1903) je bil britanski poet, novinar, pisec in založnik.

Sin Williama Henleya, knjižničarja in Mary Morgan, potomke kritika in pesnika Josepha Wartona, William Ernest Henley, je bil najstarejši od šestih otrok. Učenec na Crypt Grammar School, v času 1861-1867, je bil pod močnim vplivom Thomasa Edwarda Browna, ko je bil ta ravnatelj šole.

Pri 12-ih letih je Hanley zbolel za tuberkulozo. Glede na prezgodnjo bolezen, ki se lahko preseli tudi na druge dele telesa (npr. kosti), so mu morali amputirati levo nogo, da je sploh preživel. Njegov prijatelj, Robert Louis Stevenson je izdelal lik pirata Long John Silverja, v delu Otok zakladov, na podlagi osebnosti Henleya.

»Hanley se je predstavil med ljudmi kot velik močan mož, z veliko rdečo brado in berglo; deloval je veselo, bistro in z glasnim smehom. Bil je poln vitalnosti in strasti, ter deloval navdušujoče ….«

Bolezen mu nikoli ni dala miru, vseeno pa jo je sprejemal z uporniško dušo. Preselil se je v London, kjer je začel delati kot novinar. V naslednjih 8-ih letih je bil veliko v bolnišnici, tudi daljša časovna obdobja, saj je bila v nevarnosti tudi desna noga. Kljub vsemu mu je uspelo, da je naslednjih 30 let preživel dokaj avtonomno.

V letu 1875, ko se je zdravil v bolnišnici, je napisal svojo najbolj znano poezijo Invictus, posvečeno R. T. Hamiltonu Brucu, škotskemu trgovcu in literarnemu mecenu, ki je bil prijatelj tudi R. L. Stevensonu. Naslov poezije izhaja iz latinščine in pomeni »nikoli premagan«. Izšla je šele leta 1888 v Book of Verses, kjer je bila četrta v seriji pesmi Life and Death (Echoes). V začetku ni nosila tega naslova, temveč le posvetilo A. R. T. H. B. Naslov Invictus ji je dal pesnik in kritik Arthur Quiller-Couch, ko je poezijo vključil v antologijo angleške poezije Oxford Book of English Verse (1900).

Poezija je služila Nelsonu Mandeli za lajšanje težav skozi vsa leta njegovega zaporništva v času apartheida, v Južnoafriški republiki. Citirana je tudi v filmu Invictus, iz leta 2009, v režiji Clinta Eastwooda.

Njegova druga znana poezija, z naslovom Margaritae Sorori, je služila kot inspiracija angleškemu slikarju Edwardu R. Hughesu. Ta je za naslov svoje slike Night with the train of stars (1912), uporabil prav verze Henleya.

Dela W. E. Henleya:

• Plays of William E. Henley and R.L. Stevenson (1884)
  • Deacon Brodie
  • Beau Austin
  • Admiral Guinea
  • Robert Macaire
• A Book of Verses (1888)
• Views and Reviews. Essays in appreciation: Literature (1890)
• Lyra Heroica. A Book of Verse for Boys (1891)
• The Song of the Sword and Other Verses (1892), naslovljeno London Voluntaries v 2.izdaji (1893)
• Poems (zbirka, 1897)
• Hawthorn and Lavender with Other Verses (1901)