Oprosti mi, če te iščem tako okorno, znotraj tebe. Oprosti mi za bolečine, ki ti jih včasih povzročim. Rad bi iz tebe potegnil tvoj najboljši jaz. Tisto, česar nisi videla, in ki vidim jaz, pogreznjeno globoko v tebi, je dragoceno. Hočem ga ujeti in držati visoko, kot drži drevo zadnji žarek, ki mu ga pošilja sonce. Ti bi ga prišla iskat, tam zgoraj, in da bi ga dosegla, bi se morala dvigniti pokonci, tako kot to želim jaz, bežno bi oplazila svojo preteklost, z rožnatimi konicami prstov na nogah in bila bi s celotnim telesom napeta kot lok, od tebe k tebi sami. Takrat naj bi moji ljubezni odgovorilo novo bitje, ki bi ti postala.

Neka druga te gleda. Podobna je tebi: ista hoja, isto nagrbančeno čelo, iste visoke pete umazane od zvezd. Ko bosta hodili po cesti skupaj, obedve, bo težko ugotoviti, kdo si in kdo nisi ti! Tako popolnoma enaki, da bo z vama nemogoče živeti, tako močno podobni sta si. A ker si ti tista nežna, preobčutljiva, ki komaj še živi, boš ravno ti morala umreti. Pustila boš, da te ubijem, da ona živi še naprej, tista ponarejena, lažna ti, ki pa je tebi tako podobna, da se nihče ne bo spomnil, razen mene, kaj si bila. In prišel bo dan - zato ker prišel bo, ja, prišel - ko me boš pogledala v oči, in videla boš, da mislim nanjo in si jo želim: in videla boš, da to nisi ti.

Federico Garcia Lorca, Pedro Salinas, Rafael Alberti

K tebi se pride le skozi tebe. Čakam te. Zase zanesljivo vem, kje sem, poznam svoje mesto, ulico, ime po katerem me vsi kličejo. Vendar pa ne vem, kje sem bil, ko sem šel s tabo. Tja si me peljala ti. Kako bi se lahko naučil poti, ko pa sem gledal le tebe, tvoji koraki so bili moja pot, in njen konec je bil trenutek, ko si se ustavila. Kaj bi lahko bilo važnejše od tebe, ki si me gledala? Sedaj pa sem kot izgnanec, kakšna praznina je biti tu, kjer sem! Čakam, mimo gredo vlaki, naključja, pogledi. Mogoče bi me oni privedli tja, kjer sam še nisem bil. Vendar jaz ne rabim novega neba. Hočem tja, kjer sem bil s tabo. K tebi se hočem vrniti. Kakšna velika novost bi bila se vrniti spet, ponoviti, nikoli več na isti način in videti izraz tvoje neskončne osuplosti! Dokler ti ne prideš, bom jaz ostal na pragu svojih sanj, poletov, zvezd, nepremičen. Ker vem, da do tja, kjer sem bil s tabo, ne krila, ne kolesa, ne jadra me ne pripeljejo. Vse bi bilo treba preusmeriti. Ker vem do tja, kjer sem bil, pridem lahko le s tabo, skozi tebe.

Ti jih ne moreš videti, jaz jih lahko. So prozorne, okrogle, tople. Počasi gredo svoji usodi nasproti; počasi, da se lahko čim dlje zadržijo na tvojem obrazu. Gredo proti neobstoječemu: niso nič drugega kot to, so le minevanje samo. So navpična sled, ki se kmalu izbriše. Zvezde? Ti jih ne moreš poljubiti. Jaz jih bom zate. Vedo; da imajo okus po izvirnih sokovih sveta. Kakšen izrazito bogat in poln okus po zemlji, soncu, morju! Ustavijo se za trenutek na poljubu, neodločne med tvojim hladnim mesom in mojimi ustnicami; na koncu jih vzamem jaz k sebi. Ne vem, ali so bile resnično meni namenjene. Zato ker jaz ne vem nič. So bile zvezde ali znamenja, so bile obsodbe ali avrore? Ne z opazovanjem in ne s poljubi ne bom razumel, kaj so bile. In tisto, kar so hotele, ostane tam zadaj, povsem neznano. Tako kot tudi njihovo ime. (Če bi jih imenoval solze me nihče ne bi razumel).

Nočem, da odideš, trpljenje, nesrečni dokaz ljubezni. Občutek, da živim se prebudi šele, ko me prizadeneš ti, ne samo zaradi tebe, in ne le zdaj, ampak od mnogo prej: na tej zemlji, tistega leta, ko si ti prišlo vame, iz časa moje ljubezni do nje, iz vsega, kar je bilo. V tisti resnici potuhnjeni, ki zanika samo sebe, in ki mi trmasto zagotavlja, da ona ni obstajala nikoli, ampak da je to bila le moja krinka pred življenjem. Če se ti ne bi ohranilo, trpljenje, neizpodbitno, bi temu lahko verjel, vendar te jaz stalno nosim v sebi. Tvoja poštenost mi zagotavlja, da nič ni bilo laž. In vse dokler te čutim, boš zame trpljenje, dokaz, da je obstajalo neko drugo življenje v katerem nisem trpel. Tisti pravi dokaz, že davni, da je obstajalo, da obstaja, da me je ljubila, ja, je, da jo še vedno ljubim.

Življenjepis

Pedro Salinas y Serrano (Madrid 27.11.1881–Boston 4.12.1951) Je bil španski pesnik in pisatelj, pripadnik generacije '27. Bil je dober poznavalec španske in evropske literature. Služboval je kot univerzitetni profesor in kritik, hkrati pa je deloval na ustvarjalnem področju kot pesnik, pisec romanov in gledaliških del.

Prve študije je opravil v Madridu, kjer je diplomiral iz književnosti in filozofije (1913). Od 1914 do 1917 je učil na Sorboni. Nato se je vrnil v Španijo (Sevilla), kjer je spoznal veliko pomembnih španskih piscev. Leta 1923 je učil na univerzi v Cambridgeu. Leta 1928 se je vrnil v Madrid, kjer je postal docent za španski jezik in literaturo, in to delo opravljal vse do leta1935. Prav v teh letih je ustvaril največji del svoje poezije. V letu 1935, malo pred začetkom državljanske vojne v Španiji, je bil povabljen v ZDA na krajše poučevanje, kamor je tudi odšel, in se nikoli več vrnil. Postal je pribežnik in poučeval na več univerzah. Leta 1943 je začel predavati na univerzi v Porto Ricu, in ostal vse do leta 1946, ko se je zopet vrnil v Baltimoro. V tem obdobju je napisal nekaj romanov in več literarnih del za gledališče. Aktivno je ustvarjal vse do smrti leta 1951 v Bostonu. Na njegovo željo so ga pokopali v Porto Ricu.

Pedro Salinas je bil član skupine umetnikov imenovane Generacija '27, literarne avantgarde, v kateri so bili umetniki različnih zvrsti. Med pesniki, ki so podpirali to nadrealistično smer, so bili Jorge Guillen, Rafael Alberti, Federico Garcia Lorca in Gerardo Diego. Ta skupina je celovito prenovila tematiko, jezik in slog španske poezije tistih let, kljub temu, da so ti pesniki ohranili neko obliko individualne izvirnosti. Na to generacijo je imel precejšen vpliv tudi pesnik Juan Ramon Jimenez, kasnejši Nobelov nagrajenec.

Salinas je, v primerjavi z ostalimi, izstopal zaradi svoje sposobnosti prenesti čustva v verze na edinstven in originalen način, zato ga skupaj z neverjetno intenziteto napisanega še danes uvrščajo med najbolj priznane ljubezenske pesnike. Njegov ekspresivni izbor se giblje znotraj konvencionalnih okvirov z vključitvijo določenih subtilnih transformacij s tem pa razvije nov in oseben način pisanja, ne da bi prišel v spor s tradicionalnim. La voz a ti debida (1933) je zbirka ljubezenskih pesmi, ki je uvrščena med najlepše, najbolj dodelane in popularne pesniške zbirke evropske literarne ustvarjalnosti 20. stoletja.

Seznam pesniških del Pedra Salinasa:

Presagios, Madrid, Índice, 1923.
Seguro azar, Madrid, Revista de Occidente, 1929.
Fábula y signo, Madrid, Plutarco, 1931.
La voz a ti debida, Madrid, Signo, 1933.
Razón de amor, Madrid, Ediciones del Árbol; Cruz y Raya, 1936.
Error de cálculo, México, Imp. Miguel N. Lira, 1938.
Lost Angel and Other Poems, Baltimore, The Johns Hopkins Press, 1938 (antología bilingüe con poemas inéditos. Trad. de Eleanor L. Thurnbull).
Poesía junta, Buenos Aires, Losada, 1942.
El contemplado (Mar; poema), México, Nueva Floresta; Stylo, 1946.
Todo más claro y otros poemas, Buenos Aires, Sudamericana, 1949.
Poesías completas, Madrid, Aguilar, 1955 (incluye el libro inédito Confianza).
Poesías completas, Madrid, Aguilar, 1956 (edición de Juan Marichal).
Volverse y otros poemas, Milán, All'insegna del pesce d'oro, 1957.
Poesía completas, Barcelona, Barral, 1971