Spoznala sem Jeriho
in imela sem tudi jaz svojo Palestino.
Zidovi norišnice
so bili zame zidovi Jeriha
in mlaka okužene vode
nas je vse po vrsti krstila.
Tam notri smo bili kot Židje
in Farizeji so bili visoko nad nami
in tudi Mesija je bil
pomešan med množico:
norec, ki je rjovel v Nebo
vso svojo ljubezen do Boga.
Mi vsi, trop asketov,
smo bili kot osamljene ptice,
ki se občasno ujamejo
v temne koprene mrež,
vendar smo vseeno korakali dalje,
v objem našega gospoda
in Kristusa Odrešenika.
Bili smo umiti in pokopani,
dišali smo po svetem kadilu.
In potem, ko smo se ljubili,
so na nas izvedli elektrošoke,
in nam rekli, da norec
ne more ljubiti nikogar.
Toda nekega dne sem se
tudi jaz prebudila iz tistega groba,
in tudi jaz kot Kristus
imela sem svoje vstajenje,
čeprav nisem šla v nebesa,
temveč sem se spustila v pekel,
od koder gledam sedaj
na zidove antičnega Jeriha.
Pojoče sipine moje duše so ohromele.
O, ti pogubni čar vesoljnega,
ki počneš kar hočeš iz te uboge oble.
Ne hodi, tudi ti ne, v mojo preteklost,
ne bo ti uspelo najti vrtincev v strugi
ne skritih ran in ne dostopa
do stopnic, ki se še komaj premikajo
pred pragom življenskega zatona;
ostani, ker morda si Orfej,
ki me je prišel spet rešit iz niča,
ostani, o, moj pogumni in smeli vitez,
ker jaz trpim svetlobo
v mraku pa sem kraljica,
zunaj v svetu lahko hitro umrem,
in ti veš
kakšna zmeda me zajame, ko opazim
varno zatočičšče mogočnega drevesa.


Tako kot vi, tudi jaz sem bila razkrita,
ko kradla sem življenje,
vržena ven, zaradi želje po ljubezni.
Tako kot vi, tudi jaz nisem bila uslišana,
in videla sem rešetke tišine
dvigati se okrog in okrog,
in sem za vse to kaznovala sebe.


Milano Navigli


Večkrat si potiho ponovim,
da bom živela od spominov takrat,
ko mi bo ostalo le še nekaj dni.
Tisto, kar je že minilo,
je kot da nikdar ni bilo.
Preteklost je zanka,
ki mi stisne grlo
in umu pobere moč
za spopad s sedanjostjo.
Preteklost je samo dim
za tistega, ki stvari ni preživel.
Vse, kar sem videla
ne šteje nič več.
Preteklost in prihodnost
nista neka stvarnost,
temveč le minljivi utvari.
Rešiti se moram bremena časa
in živeti sedanjost,
zato, ker ni drugačnega časa
razen trenutka,
ki ga živim sedaj.


Nora sem nate, ljubezen,
ko prideš brskat
v mojo preteklost,
med te polomljene igrače mojih besed.
Vse ti jih podarim,
če si jih želiš,
ker jaz sem
tako ali tako le dekletce
polno pesmic
in slanih solz,
ki si želi samo zaspati
na bregovih zvezdnate noči,
in postati nežni veter
spevov ljubezni zate.


Preprostost pomeni, dušo razgaliti pred drugimi.
In mi s težavo drugim razkrijemo svojo pravo podobo.
Strah nas je, da ne bomo razumljeni, da vidne bodo naše slabosti
in da bomo padli v nemilost tistega, ki nam stoji nasproti.
Nikoli se nočemo zares izpostaviti,
zato ker nam manjka moči, da bi bili ljudje,
tiste moči, s katero se zavemo svojih meja,
jih sprejmemo in jim damo pravi pomen,
ter jih pretvorimo v silo, ki nas spreminja.
Jaz ljubim preprostost, ki je povezana s skromnostjo.
Rada imam klošarje.
Rada imam ljudi, ki znajo občutiti veter na svoji koži,
ki razpoznajo vonj drobnih stvari,
in ki se prepustijo njihovi duši.
Tiste ljudi, ki so prisiljeni svoje ubogo telo,
dnevno soočati s surovimi vsebinami sveta.
Ker tam je resnica, tam je nežnost, tam je čutnost,
ker tam je še zmeraj ljubezen.


Najlepše poezije
se pišejo na kamne
z ranjenimi koleni
in z umom izostrenim od skrivnosti.
Najlepše poezije se pišejo
pred praznim oltarjem,
obkroženi s srebrnim bliščem
božje norosti.
In ti podlež, nor kot si,
narekuješ verze človeštvu,
verze velike ustaje
in bibličnih prerokb,
in postal si brat Jona.
Vendar v Obljubljeno deželo,
kjer rastejo zlata jabolka
in brsti drevo znanja
Bog ni nikoli stopil
in tebe ni nikdar preklel.
Ti pa to počneš
in zmerjaš svoje petje iz ure v uro,
ker vstopil si v limb,
kjer srkaš vso grenkobo
negacije preživetja.




Življenjepis


Alda Merini (1931-2009), se je rodila v Milanu (Italija), v delavski družini (oče uslužbenec, mati gospodinja). Alda Merini je svojo literarno aktivnost začela že pri 15-ih letih. V svojem življenju je okusila tako ekonomske težave, kot tudi hudo bolezen psihičnega značaja (bipolarna motnja in depresija), zato je bila večkrat internirana v umobolnico. V njeni domovini jo uvrščajo med največje pesnice 20. stoletja. Med osebami, ki so ji še posebno stale ob strani, lahko omenimo založnika G. Scheiwillerja in G. Spagnolettija, pesnika Salvatorja Quasimoda ter pesnika in pisatelja Eugenia Montaleja.

Pomembnejša dela so: La presenza di Orfeo, La Terra Santa, La gazza ladra, Magnificat, delo v prozi L'altra verita. Diario di una diversa. Pisala je tudi aforizme (Aforismi e magie, 1999) in se poskusila v novi zvrsti sodobnega pesnjenja, v »oralni poeziji«, kjer poezija nastane spontano v trenutku (naravnost iz ust), nato pa je zabeležena.

Za svoje ustvarjanje je prejela nekatera priznanja: Premio Viareggio leta 1996, Premio Procida – Elsa Morante leta 1997, predlog Academie francaise za Nobelovo nagrado za literaturo, ter nagrado Dessi za poezijo leta 2002.



menu