Miran Zorn se je rodil 21. 10. 1958 v Šempetru pri Gorici, kot edini sin. Oče je bil trgovec, nogometni in politični funkcionar, mati pa delavka in gospodinja. Oba starša sta krutosti II. svetovne vojne občutila na lastni koži, oče v partizanskem gibanju, mati pa v nemškem taborišču, o čemer se je doma pogosto govorilo.

Borjač

Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem Šempetru pri Gorici, kjer je spoznal in občudoval učitelja likovne vzgoje akademskega slikarja Silvestra Komela. Zorn pravi, da je prav on vzbudil v njem željo po osebnem iskanju lepega in estetsko vznemirljivega. Prav pod mentorstvom Silvestra Komela je naredil nekaj poskusnih korakov v slikarstvu.

Študent ekonomije

Kot mladenič je preživel svoje odraščanje ob vzponih in padcih, tako na šolskem kot na emotivnem področju. A po besedah pesnika, je bilo to, kljub vsemu najlepše obdobje v njegovem življenju, saj so bila šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja polna idej, ustvarjalnosti in upanja po boljšem svetu. Entuziazem in želja po ustvarjanju iz tistega obdobja ga še danes vodita pri njegovem delu.

Pisa

Miran Zorn je študiral ekonomijo, ki je bila druga izbira in hkrati nekakšen nadomestek. Do študija ekonomije ni gojil posebne simpatije, vendar pa je pomenil možnost preživetja, materialno neodvisnost ter podporo za literarno ustvarjanje. S posebnim navdušenjem je prebiral knjige o likovni umetnosti, arhitekturi, oblikovanju ter nato še o poeziji, prozi in glasbi. Nanj so močno vplivali tudi sodobni italijanski, angleški in ameriški kantavtorji s svojimi besedili. Vse to mu je govorilo, da je napočil čas, da poišče in najde odgovore oziroma obelodani svojo potrebo po kreativnosti.

Ko je ugotovil, da ga likovna umetnost ne zanima več, se je na ljubiteljski ravni preizkusil v svetu fotografije.

Za kasnejše ustvarjanje je bilo prelomno prav leto 1999, saj sta mu takrat za hudo boleznijo umrla starša. Zbral je vse stare pesmi, nekatere še iz študentskih časov, napisal kopico novih ter vse skupaj objavil v prvi pesniški zbirki, ki je izšla leta 2002 z naslovom To, kar nosi srce. Obogatena je z avtorjevimi risbami in slikami. Pri formiranju pesniške žilice so mu dajali navdih pesniki, kot so: Jacques Prevert, Federico Garcia Lorca, Pabno Neruda, Yevgeny Yevtushenko, Ana Akhmatova, Pedro Salinas in domači pesnik Ivan Minatti. Poleg navedenih, bi lahko s poznejšo datacijo temu seznamu priključili še nekaj južnoameriških, španskih in italijanskih pesnikov ter dva velika Primorca Srečka Kosovela in Simona Gregorčiča.

Pri delu

Leta 2004 je izšla druga pesniška zbirka z naslovom Magični krog življenja, leta 2006 pa tretja knjiga verzov z naslovom Pariz. Sledilo je obdobje brez ustvarjalnih novosti in drugačnosti. Morda krivda tiči v osebnem razočaranju, prav zaradi skromnega odziva ljudi na do tedaj izdane knjige. Ne glede na kakovost ustvarjenega je po Zornovem mnenju alarmantna apatičnost, ki vodi ta svet. Svet, ki ga zanima le materialni izplen, ne pa duševnost, morala in podobne vrednote, ki so včasih nekaj veljale.

Tromeja

Leta 2012 ga je pero spet poklicalo k sebi. Odločil se je, da bo izbral svoje najbolj uspele »komade« ter jim priključil še nekaj več kot dvajset novih poezij. Nastala je nova zbirka, popestrena s fotografijami avtorja z naslovom Pod sencami neba. Ponovno je sledil premor, in šele leta 2017 je vzniknilo novo delo z naslovom V odsotnosti sanj. Tu se je Zorn preizkusil s prevajanjem W. Henleya iz angleškega jezika, Pedra Salinasa iz španskega in Alde Merini iz italijanskega jezika. Drugi del te njegove zbirke pa sestavljajo nove poezije, nastale med letoma 2016 in 2017. Zornovo pesnjenje navdihuje predvsem ljubezenska motivika, hkrati pa so prisotni tudi sociološki, socialni, psihološki motivi ter motivi iz narave in okolja bivanja. Pogosto najdemo v njegovem pesnenju iskanje odgovorov na življenska vprašanja, nastajajoče dvome in razočaranja, notranje strahove… A vse to nam pesnik predstavi skozi odkrito intimno osebno izpovedno vsebino, ki presega okvirje izkustvene retorike. Sam temu pravi emocionalna lirika. Poglablja se tudi v eksistencialna vprašanja, ki zadevajo človeka samega, razkriva nam svoja razmišljanja o smislu življenja in ljubezni, o lepoti stvarstva, o odnosu med ljudmi ter o odnosu do narave in do planeta Zemlja, v kateri išče zaveznika na tej pesniški poti. Zorn upa in stremi k temu, da bodo zakoni narave prepričali človeka, in se bo le-ta vrnil k svoji prvotni vsebini in veličini. Pri tem lahko narava nudi človeku izjemno veliko oporo in razlog za ustvarjalnost ter za večno iskanje lepote v vseh njenih aspektih.





menu