Nekje planet
in nekje samo kamen
Neskončnost v enem koraku
v enem snu
neke davne noči
ali samo igranje s časom
Vse življenje
v enem samem dnevu
v enem razkolu
ki se ne poveže
kot dve sonci sredi neba
z utišanim glasom
Nekje žena
in nekje mati
nekje samo ljubica
ki ne pričakuje odgovora
ker ga ne rabi
Letala ki nam
nad glavami letijo
in jaz s tabo
po sledeh usode
V enem idealu
ki pozna vse razlage
V eni misli
milijon misli
ki bežijo pred nama
V dokazu hrabrosti
da si ostala z mano
Nekje zvezda
in nekje samo plamen
ki oplazi srce
Nekje priložnost
ki ne ve
ali jo bom pričakal


Zapuščena od časa (Sicilija)



Letim skozi prejo zvezd
in pod razpetimi loki mavric
v oceanu vseobsežnega neba
Letim čeprav sploh nimam
kril za letenje
Letim med tisočerimi planeti
in njihovimi lunami
v tišini neskončnega
Tam srečam svoje misli
ki so srečne le
ko so nedostopno daleč
od sveta
Od njih ne zahtevam
nemogočih sanj
le tiste vznesene
ki mi omogočijo
da lahko letim dalje
Z njimi kršim
ta čas ravnodušnosti
in nespoštovanja



Močan sunek vetra
te je zbudil sredi noči
Sanjal si o letenju
bolj drznem od ptice
in trenutek za tem
si se našel
v globokem breznu
ki te je pogoltnilo vase
Usedel si se na rob postelje
in se spraševal
ali si sami izberemo sanje
ali so one
ki izberejo nas
Odgovora nisi našel
vedel si le
da sanje stavijo vse
na domiselnost našega uma
in nam tako zarišejo pot
Hotel si čimprej najti svet
kateremu bi prepustil
svoj nemirni duh
In morda si res našel
kraj zase
Svobodno prostranost neba
za pogumne in tiste
ki imajo polomljena krila
in na plečih
zveriženo sidro pravice
Kraj zase in za svoj narod
Že ko si prvič dvignil
Edina krila
nad domače trate Malih Rojc
za meter ali dva
sta te prevzela nemir in evforija
Vsakič bilo je
kot bi izzval življenje
Kot bi ujetega ptiča
vzeli iz kletke
v kateri je od vekomaj bil
in ga spustili na prostost
Postal si ptica
v očeh navadnih ljudi
čudežna ptica
ki je tam zgoraj sama
in pušča za sabo neizbrisne sledi
Leteti po tej modri preprogi
neskončni in lahki
je izgledalo kot čista norost
vendar ne zate
Leteti v oblasti vetra
nasproti svitu novega dne
med zasneženimi gorami
v iskanju samega sebe
Črpal si radost
z odkrivanjem novega
in vedno si tvegal
tudi če ni bilo potrebe
Kot neustrašni junak
ki uspe sam rešiti vse
kot preprosti človek
ki postane heroj
ker zna za sanje umreti
Neomajno verjel si
v čvrstost platnenih kril
in pri tem pozabil
da si le človek
s katerim se usoda
lahko hitro poigra
Kot takrat tiste pozne jeseni
ko si v sunke košave
trmasto zagnal svoja krila
in zadnjič občutil na sebi
divji trepet trupa letala
potem pa strmoglavil z neba
na mrzla tla Kalemegdana
Težko je
izkoristiti življenje bolje
kot si to storil ti
ki si skupaj
s svojimi sanjami letel
vse do zadnjega diha
vse dokler nisi nad sanjami
izgubil oblasti
Ljudje modrujemo po svoje
in pristanemo ob misli
da lahko preživimo le
če ne dovolimo
da namesto uma izbira srce
Vendar s časom bomo prišli tja
kamor si v sanjah prišel ti
in končno dojeli
da so na nebu še zvezde
ki osamljene čakajo
da se jim pogumno približamo
In šele ko se jih bomo dotaknili
s svojimi preprostimi krili
narejenimi iz drznih sanj
bomo postali zares svobodni


Edvard Rusjan



V odsotnosti sanj
tavajoči spomini
polnijo vrzeli
med pojočimi sipinami
mojih nemirnih strasti
In ko jih objamem
se me oklenejo
še močneje
in se polastijo vsega
V njihovem objemu
si tudi ti ljubezen moja
povsem nemočna
Ti ki si kmalu spoznala
koliko sva si blizu
in kakšno težo ima breme
ki sva si ga naložila
Ti ki si dopustila
iz poštene vere do čustev
da te je čas prevaral
Ti ki si vedela kdo sem
in kaj lahko
od mene pričakuješ
saj sem ob tebi
sebi dokazal
vsa svoja povprečja
Zamudil sem najino večnost
na katero sem prisegal
in sebi priklical konec
že pred začetkom
Sedaj živim samo še
v izmišljenih sanjah
Preveč sončnih žarkov
mi je oplazilo obraz
Preveč sonca
mi lahko oslepi dušo



Zemlja moja
iz istega rebra sva
kot brat in sestra
prejela življenje midva
Všeč mi je vse
kar požene korenine v tebi
in ko se mi zgodi
da pozabim
me pomlad spomni
da živim
zemlja moja
v deželi sonca
Opazuješ me na skrivaj
med vejami
izpod listov dreves
izgleda kot da se ti
na ustih rojeva nasmeh
Robovi tvojega telesa
se dotaknejo moje duše
in mi z radostjo napolnijo srce
Iz trdega testa si
zemlja moja
čeprav se mi v rokah
z lahkoto zdrobiš
in ko pride suša
te odžeja pot
mojega utrujenega telesa
Obdariš me s plodovi
vonji in okusi
ki jih moj spomin
vedno s sabo nosi
Navezan sem nate
zemlja moja
ker v tvoji bližini vem
komu pripadam
Spogledljiva si in lepa
zato zahtevaš zase
vso pozornost mojega peresa
Pri tebi se kasneje spušča mrak
in kasneje se čuje
udarce iz zvonika
ker jih burja
vedno nekam odnaša
Takšni so dnevi pri nas
skoraj takšni kot včasih
topli kot je moja zemlja
nasmejani in domači


Krvaveča prst



Ko se obrnem nazaj
jo vidim
svojo mladost
ki me sramežljivo pozdravlja
Nostalgija je trenutek svobode
je ideal
je evokacija ideje
Ko te zgrabi
je vedno zaradi nečesa
za trenutek povratka
v stare lepe čase
za drago osebo
ki je zdaj daleč
za neki kraj
ki ti veliko pomeni
Nostalgija ni človeška slabost
je pristnost emocij
ki te pridejo obiskat
je oblika ohranitve
lastne duševne identitete
je spomin na stvari
ki so dajale smisel življenju
Ne sramujem se
da se pogostoma najdem
v nostalgiji za časi
ko smo ljudje
drug drugemu nekaj pomenili
Za tistimi toplimi dnevi
ki danes nekoga motijo
zato te posvari
da se ne bodo vrnili več
Poganjki minulega zla
se ponovno razraščajo
med nami
Sam nočem verjeti
da obstajajo ljudje
ki nimajo v sebi
vsaj malo nostalgije
po nečem lepem in dobrem
v kar bi še radi verjeli



Človek današnjega časa
zapuščam ti zadnje besede
iz repertoarja mojega življenja
Zame upanja ni več
kot ga ni
za meni podobne
Utrujena duša počiva
na nedostopnih mestih
za tvoj razum
Sterilna morala tvoje biti
rojeva popačena bitja
izven časa in prostora
Bolj trmast od prvih eremitov
si nočeš priznati
da živiš v civilizaciji bede
Naučil si se prodajati
svojo vest
brez da bi si kaj očital
Ne vem kakšno obliko
bo dobila žival
ki nastaja v tebi
Ker ti človek
ne glede na vse
ti vedno gledaš naprej
z nasmeškom na ustih
ti gledaš nazaj z nasmeškom
ti živiš z nasmeškom
tako kot so te naučili
Pozabljaš da nihče med nami
ni drugačen
nihče ni boljši
Vsi smo le zveličani sinovi
ene same surove resnice
Zato ti razočaran
zapuščam svet
ki ni več moj



menu