XLI (41)

Razoroži me
tvoja divja lepota
narejena iz ognja in mesa
Ima me v rokah
Prisili me v nemoč
Utrip mojega srca
se nadaljuje v tvojem
Bil sem pripravljen
ti podariti ljubezen sveta
najti zate drugačno neskončnost
Čakal sem
da me najdeš tudi ti
čeprav ti tega
ni bilo treba storiti
Postala si mogočna vajet
za vse moje muke
Dovolj je bil pogled tvojih oči
Dopusti mi
da te doživljam v njih


Dolga pot


XLVII (47)

Vsak odhod
ima v sebi
željo po povratku
Tisti dnevi
ki sva jih prebila skupaj
so imeli neresničen okus
po pretirano lepih sanjah
iz katerih se je bilo treba
čim prej zbuditi
Včasih so sanje skrite
znotraj drugih sanj
Kot matrjoške se vrstijo
filozofi in teologi
psihiatri in tatovi
duševnih stisk
ki se z njimi igrajo
Sanje so zanikana resničnost
Ali je bila kriva ljubezen
ali sanje
da sva takrat
pobegnila med zvezde


LI (51)

Veter na robu previsa
upogiba hrbet osamljenemu borovcu
Sivo nebo se slika
v mlaki vode
Drobni znaki življenja
v jesenski megli
Medtem je ona odšla
S sabo je vzela
vse sonce in zlato
Preselila se je daleč proč
Za okni zaspani dnevi
zgodaj prižgejo luči
Lastovke je pobralo morje
in galebi se vračajo na obalo
Ona je odšla
Spet se bodo razpisali pesniki
o prihodu jeseni
polni melanholije
polomljenih klopi v parku
in gugalnice
ki jo guga
le še veter samotar


Pred odhodom


LVII (57)

Vem
kakšna hočeš da sem
Vem
kako se premikaš
in kako me premikaš
Ne oropaj me sebe
Sledila sem času
in odkrila v sebi
amnionsko osamljenost duše
Moj razum
se apatično prepušča
in srečuje le genezo
mrtvega v njem
Koliko centimetrov še rabim
da bom ženska zate
Koliko si jih bom
morala še prišiti
na usta in telo
Vem
da veš vse o meni
tudi tisto
česar jaz še ne vem
V srcu čutim mraz


LXXI (71)

Besed ki jih izgovorimo
je veliko
poštenih misli pa malo
Težko boš našla nekoga
ki bo hotel
dajati odgovore namesto tebe
Ženska
ki je ti ne poznaš
ravnokar verjame besedam
tvojega moškega
Ko mu ti ne boš verjela
on ne bo
že kar nekaj časa
več tvoj moški
Idealov ni več
in ne morale
Pokopali so jih tisti
ki so o njih največ govorili
In ko te bo
tvoj moški prevaral
mu boš morda oprostila
vendar ne zaradi ljubezni
temveč zato
da bo postal talec
lastnega občutka krivde
Ni ljubezen to
da se pretvarjamo
da ljubimo


Opazujeva se


LXXXI (81)

Sejal sem bisere
po sinjih morjih sveta
Njihov lesket se je pomešal
s prvimi zvezdami neba
ob prihodu mraka
Na pečini sva sedela
vsak zase midva
Ko si me pogledala
sem začutil željo
da bi sanjal skupaj s tabo
Nikoli prej te nisem videl
zato nisem poznal
ne tvojih oči
ne tvojega nasmeha
Vendar te zdaj že iščem
med utripi mojega srca
Moja duša je oslepela
Iskal te bom povsod
kjer si že bila
in še boš
po žilah mojega telesa


LXXXV (85)

Ženske so matere
ki znajo s poljubi zdraviti
ranjena kolena otrok
in ljubice
ki gredo v neko posteljo
ki jih nikoli
ne bo ogrela
Ženske so vrtinci strasti
in izdane ljubezni
ki bežijo
pred tragičnim koncem
in zanje napisane pesmi
zdaj same
o njih govorijo
Ženske so prijateljice
po razočaranju varen pristan
in v srcih
večno mlada dekleta
ki kličejo pozornost
z umaknjenimi pogledi vstran
Ženske poznajo začetek
in vedo kdaj je konec
ker zanje konec pomeni
že nov začetek



menu