Pozdrav tebi
zemlja mojih sanj
Pozdrav tebi
nebo mojega vsakdana
Pozdrav tebi
veter mojega duha
Pozdrav tebi
ljubezen
ki si mi odprla vrata
vsakič ko sem potrkal nanje
tebi ki dala si mi
razlog za obstoj
Pozdrav tebi
moje življenje
ki si me naučilo
da si moram
vedno postavljati vprašanja
pa čeprav nanje
ne bom vedno
dobil odgovora


V raju spominov



Priklon lepoti
so bile tvoje oči
ki so se smejale v mojih
ko sva objeta
prestopila bregove časa
Za tistega ki te doživlja
si skrivnost velikih čustev
v neskončnem morju besed
Ti živiš od emocij
in izražanj
ki dokazujejo
stalno prisotnost duha
Ti raziskuješ čustva
in postavljaš vprašanja srcu
ki v tišini skriva svoje tegobe
Duša ti predano sledi
brez ene same besede
in v razumevanju bolečine
je tvoja resnična veličina
Včasih si cinična in stroga
ko me ošineš s pogledom
vdana le
če ti pustim
da me vodiš
V najini skupni rabi si
in jaz v oblasti tvojih besed
Ob tebi presnavljam dogodke
in izumljam nove začetke
Za ljudi nisva vedno del njih
ker taki kot sva midva
povzročajo strah
pa tudi resnice
tiste samo ene
pri naju ni
Ti veš da od takrat
ko sem resno pogledal
sredi tvojih črk in besed
sem ti določil mesto
v moji prihodnosti
Mesto ki ga zdaj imaš
čeprav te nisem nikoli vprašal
če si tudi ti za to



Včasih pomislim nate
V meni se sprehajajo misli
ki jih zadržim zase
ker tako ali tako
ne bi nikoli prišle do tebe
Tako kot niso prišla
moja dejanja
in kot nisem prišel jaz
Ti nežna ptica
ki gnezdiš v mojem srcu
in razpreš svoja krila
šele ko pade noč
Rad bi se še enkrat izgubil
v modrem nebu tvojih oči
in nehal šteti
vse tiste tvoje poljube
ki sem jih prepustil drugim
Najin minuli čas je zame
potovanje brez konca
je večno popuščanje razumu
Rad bi ti povedal več
veliko več
vendar si zdaj daleč
tako da bi se moje besede
zanesljivo izgubile nekje
še preden bi dospele do tebe
Le moj nepotešljivi spomin
se želi srečati spet
v tvojih očeh
Ker ni oddaljenosti
ki združuje ali ločuje dve duši
Čustva se pogovarjajo drugače
Ta prebivajo v srcih
Tam se odprejo ali zaprejo
kot misli od njih zahtevajo
Rad bi si očistil srce
in mu dopovedal
da brez ran ni šlo
in da nima smisla
da prosi za odpuščanje


Kontorzija nadčutnega



Včasih je lepo biti v tišini
in iskati po spominu
tiste duši drage podobe
medtem ko meč nostalgije
prebada počez to moje srce
Kaj mi ostane
od preživetih trenutkov
od krajev
ki sem jih prepotoval
od tebe oče
ki si zame hranil
tvoje zadnje besede
čeprav mi jih nisi uspel
nikoli povedati
Od tebe mati
ki si s trepetajočimi rokami
držala moje roke
ker si vedela
da zavedno odhajaš
Kaj mi ostane
Neka obljuba ki se obnavlja
s šopkom rož
ki krasi vajin grob
In tvoja misel mati
da smrt ni najhujša izguba
ki nas doleti
ker hujša izguba je tisto
kar umre v nas
ko smo še živi
Kaj mi ostane
Veliko
če duša še vedno hrani
vse to v sebi
če čakam še zmeraj
na tiste zadnje besede
Veliko
če pomnim stisk rok
preden si odšla
Ker nositi v srcu to
pomeni doumeti
smisel svoje biti
pomeni prikloniti se
ne samo življenju
temveč tudi koncu vsega



Nikoli
nihče ne bo odločal
o velikosti tvoje bolečine
Pogumen je tvoj odpor
proti tistemu
ki te pošilja
v smeri ciljev
ki nimajo pomena
Nikoli
nihče ne bo odločal
o pomembnosti tvoje ljubezni
Na koži telesa nosiš znake
ki ti jih je pustilo življenje
izzive
ki si jim nisi mogel izogniti
Nikoli
nihče ne bo odločal
o mejah tvoje volje
Za sabo vlečeš upanje
o izpolnitvi sanj
za katere se boriš
z vsem žarom upora
ki je značilen zate
Nikoli
nihče ne bo odločal
o teži tvojih porazov
in nikoli
nihče ne bo odločal
kakšen bo obraz
tistega
ki bo nasledil tvoj svet


Vonj po domačem



Živim sam s seboj
Živim znotraj sebe
tam kjer je za druge
nemogoč dostop
Živim tam
kjer si tudi ti že živela
Poskušam pozabiti na strah
izbrisati napetost časa
ki v slutnji mineva
Ne vem zakaj
vendar ne čutim se
dovolj dober človek
Nismo vsi čista bitja
Ti si priča
zmešnjavi mojega življenja
ki slepo sledi
delirantnim krikom notranjosti
Ali so resnična
vsa ta sonca
ki mi jih kažeš na nebu
Med milijoni pogledov
brez cilja je tudi moj
Ukradla si mi modro ptico
ki mi je čivkala v glavi
V trenutku
so zavedno ohromele
pojoče sipine moje duše
Kdo je ugasnil luči



menu