Danes ko je nebo tako blizu najinih oči moja mala zvezdica odpri okno le vetrovom ki ti božajo dušo in vedi da zame luč ki se blešči zunaj ni nikoli svetlejša od tiste ki se lesketa v tvojih očeh Danes ko je nebo tako blizu najinih oči moja mala zvezdica zaupaj samo notranjemu glasu tudi če je glas drugih še tako močan in sprejmi trenutke osamljenosti saj bodo ti sami odšli če jim boš le dopustil Danes ko je nebo tako blizu najinih oči moja mala zvezdica se usedi ob rob poti in prisluhni vsakemu utripu srca Ne odpovej se idejam tudi če se boš moral sam zanje boriti in pusti v srcu prostor za nekoga ki te bo presenetil ko bo prišel Zgodilo se bo tudi tebi da potem na svoji poti ne boš več nikoli sam

Ni on tisti ki beži temveč sem jaz ki hitim mimo njega s prašino po ramenih in z bremenom novih bolečin Jaz ki nosim ta postarani obraz ki je živa past zase in ki mi ne dovoli da odkrijem kdo v resnici sem Ni on tisti ki beži temveč sem jaz ki si želim pridobiti čas za trenutke ki jih pogrešam Jaz ki nosim ta postarani obraz ki občasno biva tu z mano kjer lahko umira da se potem ponovno rodi v novi podobi In postaviti vse to na svoje mesto ni lahko ker je črepinj preveč Morda pa je glas ki prihaja po dolgem molku tisti pravi