Stara svetilka sveti ob cesti iz prašnega kremena obtolčena in zapuščena prevrnjena in ponovno dvignjena V duši ranjena od ljudi Stara rjasta svetilka ki jo je izrabil čas z ošabnostjo svoje moči in jo skrivil pod bremeni Ljudje o njej pravijo da je odslužila ker ne sveti dovolj Stara pozabljena svetilka ki ni imela ob sebi drugega kot sebe Pa tudi mesta kamor je bila postavljena si ni izbrala sama Stara onemogla svetilka ki je v svoji drži podobna bližnjemu zrcalu ki ne zna skriti tistega kar noče videti In takšna bo tudi ostala plašna kot otrok Ker ni res da ni znala povedati Ljudje so tisti ki je niso razumeli Tako si ona predstavlja v resnici pa tega ne ve In ne naprtite ji še te pomanjkljivosti

Z besedami in tišinami sem gradil svojo skrinjico spominov med potratnimi oblaki kjer se je sprehajal čas Moje neizpeljane želje dajejo ritem dihanju zazrtemu v preteklost in so vzrok da hočem prizadeti sebe Sence nekoč prijateljskega neba bežijo pred mano in za njimi ostane le kup nejasnih sledi ki s težavo izginejo med stenami duše Ker le duša sama čuti sedaj vso tesnobo prostora kjer je prisiljena živeti In četudi sedaj poskušam bolje razumeti kakšen sem nimam dvoma da tudi prej nisem bil drugačen Le razpoke med besedami in dejanji so danes še večje Kdaj bom postavil smisel življenja tako da bo ta stal za mano