Pojdi z mano
sijoči biser noči
Peljal te bom
čez vse oceane
kjer bova plesala
na valovih
in na obalah
gradila peščene gradove
iskala skrivnosti
skrite pod kamni
ter v tišini
občudovala trenutke
ko bo sonce zapustilo nebo
Pojdi z mano
razpeta radost mladosti
ker vem
da si to želiš
Ti ki rada hodiš bosa
nošena z zanosom
upornega vetra
in jaz ob tebi
ki sem živo ogledalo
tvojih zaznav
zvesti odsev
Pojdi z mano
preden mi zmanjka
poti in časa
in preden položim
moje srce na tvoje
in ga tam
za vedno pustim
Ljubezen rada pozabi
iz česa je narejena
in to še iz časov
ko sva si sanje delila




Stara svetilka sveti
ob cesti
iz prašnega kremena
obtolčena in zapuščena
prevrnjena in ponovno dvignjena
V duši ranjena od ljudi
Stara rjasta svetilka
ki jo je izrabil čas
z ošabnostjo svoje moči
in jo skrivil pod bremeni
Ljudje o njej pravijo
da je odslužila
ker ne sveti dovolj
Stara pozabljena svetilka
ki ni imela ob sebi
drugega kot sebe
Pa tudi mesta
kamor je bila postavljena
si ni izbrala sama
Stara onemogla svetilka
ki je v svoji drži
podobna bližnjemu zrcalu
ki ne zna skriti
tistega kar noče videti
In takšna bo tudi ostala
plašna kot otrok
Ker ni res
da ni znala povedati
Ljudje so tisti
ki je niso razumeli
Tako si ona predstavlja
v resnici pa
tega ne ve
In ne naprtite ji
še te pomanjkljivosti



Z besedami in tišinami
sem gradil
svojo skrinjico spominov
med potratnimi oblaki
kjer se je sprehajal čas
Moje neizpeljane želje
dajejo ritem dihanju
zazrtemu v preteklost
in so vzrok
da hočem prizadeti sebe
Sence
nekoč prijateljskega neba
bežijo pred mano
in za njimi ostane le
kup nejasnih sledi
ki s težavo izginejo
med stenami duše
Ker le duša sama
čuti sedaj
vso tesnobo prostora
kjer je prisiljena živeti
In četudi sedaj
poskušam bolje razumeti
kakšen sem
nimam dvoma
da tudi prej
nisem bil drugačen
Le razpoke
med besedami in dejanji
so danes še večje
Kdaj bom postavil
smisel življenja tako
da bo ta
stal za mano



menu