|
|
Vrnil sem se tja
kjer se je
moj obraz
naslonil na tvoja ramena
V plamenu ljubezni
sva gorela
preden si odločila
da odideš
Ljubezen samo enega
ni vedno dovolj
Upam
da si sedaj srečna
Pot se konča tam
kjer se vžgejo strani
in knjiga izgubi platnice
Za nama
je ostal pepel
ki prekriva žareče oglje
ki še vedno tli
Samo dahnila bi
pa bi spet zagorelo
|
|
Usedi se
k meni prijatelj
da skupaj prevzameva
svoje dolžnosti
do smisla življenja
Ker ta najin svet
je čuden
tudi zato
ker jih je malo
ki sva jim dopustila
da so se ga dotaknili
Naju pa je
vztrajno vlekel tja
kjer je le
redko kdo zahajal
Pozabiva na bolečine
za katere so rekli
da bodo izginile
in prehodiva skupaj
to razdaljo med srcema
ki naju ločuje
Ponudil ti bom nasmeh
ki te bo nahranil
z upanjem
ker nihče
prijatelj moj
ni ostal zares sam
vendar mnogi med nami
so se počutili tako
|
|
Če je življenje pri koncu
potem ni čudna
ta nestrpnost
ki me obdaja
Ker stvari
ki jih je treba narediti
je še veliko
In ni mi mar
sedaj iskati razliko
tudi če
življenje meni ni všeč
Ker živeti je lepo
samo v upanju
da dobro in slabo
ne bosta lagala več
in bosta končala
kazati se
med sabo drugačna
Sedaj si želim le to
da bi smrt imela blago roko
ko mi bo dokončno zaprla oči
|
|
|