Vrnil sem se Pariz
neizbežno
kot suženj svojih strasti
Vrnil sem se
zunaj in znotraj svojega časa
velikokrat
in ne samo enkrat
vsakokrat
z ugrabljenim srcem
Vrnil sem se
da izdahnem iz pljuč
ves nakopičeni prah
svoje revščine
Vrnil sem se
da krepko objamem
spokojne sence dreves
katerih lastnike poznam
Vrnil sem se Pariz
neizbežno
suženj zavedno
svojih strasti



Zgodilo se je
da je laž postala resnica
in resnica
nesmiselna pravica
za umor
vsega tistega med nama
Ker vem duša
da si nekam umaknila
to moje življenje
vendar nočeš povedati kam
Ob tebi ga ni več
pa čeprav
ga nisi nikoli
imela za svojega
In tudi jaz
sem že zdavnaj
za njim izgubil sled
Vendar vedi duša
da je tudi solzam napor
da tukaj najdejo pot
kot bi čutile
da nekaj skrivaš pri sebi
kot bi želele
da ne ostaneš
taka kot si



V času najine ljubezni
ti
kje si bila
in kje sem bil jaz
Zapravljal sem ljubezen
skupaj s tabo
Mogoče je sedaj
lažje objokovati
kot priznati izgubljeno
In čeprav
to kar nama ostane
je večje
od največje zvezde neba
je vseeno malo
Nasproti neskončnemu
Zapravljenemu



menu