V pomladnih vonjih je nekaj kar me spominja nate je nežnost ki jo nosiš na sebi je lepota ki jo podariš s pogledi je večni čar narave In ko pogledam v daljave neba nad sabo najdem misli nate ki so tako kot ti plaho zavite vase tu nekje v vetru za dežniki In čutim te kot iz srca vzeto in bojim se da kradem zato zapuščam te srcu preden spet padem morda le danes če hočeš to ti morda za vedno če hodiš iste poti

Vem srce da lahko dve zadržani solzi postanejo darilo in vem da če bi hitreje utripalo bi me spet izdalo in mogoče si mi všeč srce prav zato Nesmiselno je tveganje ko si v pristanu in ko vetrov ne poznaš Hvala ti srce da si ostalo v popolni tišini ker vem koliko te je stalo